Kako je (v resnici) prenavljati staro hišo?

 

Najina hiša je iz 80ih. Stara. Res je bila potrebna temeljite prenove. Kar nekaj časa sva razmišljala kako in koliko naj jo prenoviva. Če bi jo sploh… Stara okna, na katerih so zavese plapolale, ko je zunaj pihal veter. Kuhinjske omarice, s katerih so konstantno padala vratca in se zatikali predali. Zaradi na pol podrte balkonske ograje, balkonskih vrat sploh nisva odpirala, saj sva se bala, da bi mali zašel na balkon. Pa malo tudi zato, ker so se res že težko odpirala. Elektrike mi nikoli ni uspelo pogruntati – vsaj 2x na mesec je pregorela ena izmed varovalk in vedno sem porabila celo večnost, da sem ugotovila katera. In kaj vse je bilo zvezano na to konkretno varovalko. In še milijon stvari, vendar je brez pomena, da jih opisujem. Smiselno bi bilo prenoviti vse ali nič.

Kaj narediti? Prodati staro hišo, za katero ni bilo posebnega zanimanja in kupiti stanovanje? Žal nama je bilo lokacije, ki je blizu vrtca, šole, trgovin, najinega najljubšega lokala. Tudi če bi nama hišo uspelo prodati, zanjo verjetno ne bi dobila nekega bogastva. Mogoče za kakšno manjše stanovanje. In sva se odločila – za vse!

Zdaj mineva 1 leto odkar smo v najemu, naš dom pa se prenavlja. Res temeljito! Vsi že komaj čakamo na začetek jeseni, ko imamo predvideno selitev. In močno upamo, da se ne bo še bolj zavleklo, kot se že je.

In kako je v resnici prenavljati staro hišo? Naporno! Predvsem psihično. Pa čeprav sem iz »foha«. Zase je res težko delati, moram priznati da sem naporna stranka. 🙂 Da ne omenjam moža. Ne vem, ne znam razložiti zakaj, ampak verjetno ima to kaj opraviti z »drugim soliti pamet je lahko, težko je, ko si ti na vrsti«.

Tokrat delim z vami nekaj dejstev, ki sem jih spoznala tekom prenove. Mogoče pridejo komu prav.

     • Najemnina stane, ampak če imaš le možnost, pojdi v času prenove iz hiše. Dela bodo potekala hitreje. In lažje. Hvala bogu sva se midva odločila za začasno selitev. Začetna ideja je sicer bila, da bi najprej uredili pritličje, potem nadstropje. Zdaj si ne predstavljam, da bi eno leto (pa verjetno bi bilo več) živeli na gradbišču. V prahu, umazaniji, da ne govorim o nevarnosti.

     • Naj ti ne bo žal denarja za dobrega arhitekta in notranjega oblikovalca. OK, pri notranjem oblikovalcu sva privarčevala :), pri arhitektu pa sva se malo opekla. Seveda sem vse zrisala sama, arhitekta sva potrebovala zaradi statike, popisa del za izvajalce in gradbenega dovoljenja, za katerega sama ne morem dati žiga. Zaradi tega sva mislila, da ne potrebujeva »ne vem kakšnega dragega« arhitekta in sva izbrala cenovno najbolj ugodnega. Napaka. Ne bom opisovala zakaj in kdo nama je delal, moj namen ni, da komurkoli delam slabo reklamo. Dejstvo je, da bi se zdaj odločila drugače.

     • Ni vse v denarju oz. dobro se je izogniti najcenejšim. Preveri tudi druge kvalitete arhitektov, izvajalcev in dobaviteljev. Najbolje pri ljudeh, ki so že imeli opravka z njimi. Načeloma sva imela (in nekatere še vedno imava) dobre izvajalce. So se pa vmes pokazale tudi kakšne »rožice«, katerih napake odkrivava še zdaj.

     • Tudi če imaš dobrega izvajalca, še ne pomeni, da bo narejeno tako kot si želiš. Problem ni v tem, da ne bi znali delati, problem je v tem, da ne znajo brati naših misli. Tudi zato je dobrodošlo, da imaš vse svoje želje narisane in določene. Mogoče spet peljem vodo na svoj mlin, ampak tukaj vam bomo, poleg dobrih arhitektov,  notranji oblikovalci privarčevali veliko živcev in tudi denarja. Ampak o tem sem pisala že v članku http://www.pkinpika.si/2018/03/01/so-notranji-opremljevalci-res-le-za-polne/.

     • Bodi zraven! Spremljaj. Fotografiraj. Sprašuj.

     • Dela se zavlečejo. Naš prvi predvideni datum selitve je bil božič – 2017! 

     • Izvajalci zamujajo, dobavitelji zamujajo. Zaradi vremena, neorganiziranosti, malomarnosti, preveč dela, pa tudi zaradi tega, ker s(m)o vsi samo ljudje. 

     • Končni stroški so večji, kot je začetni finančni plan. Seveda je odvisno za kakšno prenovo se odločiš, pravijo pa, da moraš začetnemu finančnemu planu prišteti (vsaj) 30%. Midva sva prekoračila predvideno investicijo za 2x. Zaenkrat :/

     • Če si še tako pozoren in prisoten, še vedno prihaja do napak. Z nekaterimi se sprijazniš, nekatere poskušaš popraviti.

     • Ne more biti vse »v nulo«. S tem se moraš prej ali slej sprijazniti, drugače se ti zmeša.

     • Prenova stare hiše je kot Kinder jajček – polna presenečenj. Včasih se presenečenja razveseliš, včasih pač ne.

     • Z možem/ženo/partnerjem/partnerico se skregaš zaradi malenkosti. Večkrat. Pa ne zaradi njega/nje ampak preprosto zato, ker imaš vsega “poln kufr”. Potem globoko vdihneš, se opravičiš in nadaljuješ. Ker drugega ti ne preostane.  

     • In zagotovo pride dan, tudi teden, ko imaš res veliko “polnih kufrov”.  

Tak dan sem imela včeraj. Zato tudi ta članek. Med izbiranjem fotografij za članek pa sem prebrodila to krizo. Ker sem videla, kje smo bili in kako daleč smo že. Še malo…

Naj opozorim – tokrat v članku ni lepih fotografij lepega ambienta. Tokrat so fotografije realnega stanja – pred in med obnovo. Sledijo si kronološko. Upam, da v jesenskem času sledi članek »po prenovi«. Zdaj pa res že komaj čakam…

Hiša ravno v času pakiranja in selitve. Zato tudi tak nered.

   

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Res sva šla na “vse ali nič”. Podrla sva balkone, dva prizidka, nekaj notranjih sten. Ven sva zmetala vsa okna in vrata in celo spreminjala nekatere pozicije oken.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Podrla sva streho. To je bil čas največjega razsula.

 

 

 

 

 

 

Novi tlaki, nove vodovodne in elektroinstalacije. Novi prizidki, okna in zunanja vrata.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Letos spomladi se je šele začela kazati nova zunanja in notranja podoba. Novi estrihi, ometi, stene… Prvič sva začutila »tisti vajb, ki sva ga želela«.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

In trenutno stanje:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Spomnim se, ko je mož na začetku rekel: »Saj ne veva v kaj se spuščava… Mogoče je bolje da ne.« Res nisva vedela. In res je bolje, da nisva. Ne maram pa, ko drugi pametujejo: »Bolje bi bilo, da bi podrla in naredila novo hišo.« Mogoče res. Ne vem. Zdaj je vseeno. Je že za nekaj dobro, da sva se odločila za to pot.

Srečno in predvsem potrpežljivo obnovo želim vsem, ki se odločite zanjo.